Skip to content

Compassion

Tanja Repič Slavič

Toggle menu

About the therapist
Therapy
The book
Media appearances
Booking
Location
English
- English
- Slovenščina

How do I book a session?

Unfortunately, I am currently not taking on new clients.

Post navigation

Where do psychotherapies take place?

Kdo izvaja psihoterapije?

Iz knjige Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje

Psihoterapije so namenjene vsakomur, ki si želi spremembe in se je znašel v stiski ali želi raziskati preteklost in pretekla travmatična doživetja ter razrešiti njihov vpliv na sedanje življenje. Storilec je pogosto celo zelo ugleden, v službi uspešen, daje vtis, kot da je skrben in da ve, kaj je prav in kaj narobe. V resnici pa spretno prikriva in manipulira z drugimi ter jih celo prepriča, da se neprimerno vedejo in je z njimi nekaj narobe. Lahko bi rekli, da zna biti mojster v dajanju krivde drugim. Prav zato ljudje še prevečkrat ob razkritju spolne zlorabe kar ne morejo verjeti, da bi to lahko bilo res, saj takih podlih dejanj ne bi pripisali tako »dobremu« človeku. In tako žrtev, ki se ne more zanesti na nikogar več iz svoje družine, postane stigmatizirana še v družbi.

Razlika med dotiki iz ljubezni in dotiki, ki so spolna zloraba, je velika. Objem, tuširanje otroka, dajanje svečke v analno odprtino, ko je bolan … lahko pomenijo v enih okoliščinah skrb in ljubezen, v drugih pa zlorabo. Razlika je predvsem v namenu, zakaj to odrasli počne (ali da se spolno vzburja in poteši svoje spolne potrebe ali ker želi otroku pomagati) in kakšna je njegova notranja drža, ko to počne (spoštovanje ali izkoriščanje).

Vsak, ki spolno zlorablja, se točno in jasno zaveda, da je to, kar dela neprimerno, sicer ne bi poskrbel, da je zloraba storjena na skrivnem. Četudi je pod vplivom alkohola (kar je po naši zakonodaji olajševalna okoliščina za storilca!!!), mu to ne odvzame ali zmanjšuje odgovornosti!

Dokler človek ne razreši, ne očisti telesa in psihe vplivov, ki jih je pustila zloraba, zelo težko normalno funkcionira. Navzven lahko deluje zelo funkcionalno, navznoter pa je preplavljen z vsemi možnimi skrbmi in stiskami. Pot iz še tako težkega travmatičnega doživetja je možna. Upanje vedno ostaja, četudi je za to potrebno poiskati strokovno pomoč. Ni res, da zlorabljeni nikoli več ne bodo mogli živeti človeka vredno življenje, ravno nasprotno – ko predelajo travmo, so lahko zelo sočutni, razumevajoči, samozavestni ter srečni kot starši in partnerji.

Pri vseh vrstah spolne zlorabe storilec namerno izkorišča nemoč otroka. Ta vedno čuti (ne glede na starost), da so bile prekoračene meje, vendar največkrat od strahu in groze samo zamrzne in otopi. Otrok nima nobene izbire! Ujet je v krempljih storilca, ki je nekdo, ki naj bi bil vreden zaupanja, nekdo, ki je morda še malo prej govoril, da ga ima rad. Otrok je zmeden, čuti se krivega in umazanega, ker sodeluje pri grdih igricah, sram ga je, ker je izpostavljeno njegovo telo, strah ga je, da bi kdo to izvedel in istočasno si želi, da bi drugi odrasli to opazili in ga zavarovali pred novimi zlorabami. Če se mu zloraba dogaja že od malega in je bila celo edini način, kako je storilec (nekdo iz družine) prihajal v stik z njim, mu izkazoval pozornost, bo otrok še toliko bolj negotov.

Ne glede na spol travma spolne zlorabe vedno pusti posledice, za katere ni ni nujno, da bodo vidne takoj. Lahko se pokažejo in prebudijo tudi po več letih, ko pride zlorabljena oseba v nek partnerski odnos ali ko postane oče, mama in začnejo njegovi ali njeni otroci doživljati vse tisto, kar je oseba pri sebi nezavedno potlačila in nikoli razrešila. V večini primerov se to celo ujema po letih: če je bila mama npr. spolno zlorabljena pri sedmih letih, pa te travme nikoli ni predelala, bo lahko začela njena sedemletna hčerka nenadoma kazati take znake, kot bi bila sama žrtev zlorabe.

Večino žrtev med zlorabljanjem zamrzne, otopi in ne uspe pobegnit ali se braniti, to pa zato, ker se takrat v telesu sprožajo stresni hormoni, ki preplavijo del možganov (imenovan hipokampus), ki posledično zablokira in povzroči negibnost (podobno lahko otropne miš pred mačkom, ko ne more več pobegniti). Takrat ni mogoče zbežati. Če žrtev doživlja neke vrste ugodje, to ne pomeni, da ji je lepo ali da sodeluje, ampak samo kaže na to, da je njeno telo še toliko senzitivno, da se odziva na določene senzacije in dražljaje. Poleg krivde žrtve najpogosteje doživljajo tudi sram, gnus, počutijo se grde, nemočne in prestrašene.

Otrok nikoli in nikdar ni kriv za zlorabo! Četudi gre sam v naročje k očetu, ki ga zlorablja, ne išče zlorabe, ampak vedno išče samo ljubezen, pripadnost, občutek sprejetosti in varnosti. Vzdušje, ki je prisotno med zlorabo (strah, sram, groza, adrenalin, gnus pomešan z vzburjenostjo, ujetost, bolečina …) največkrat postane zasvojitveno in storilca žene naprej v nove in nove zlorabe. In kar nekaj ljudi še vedno zmotno misli, da lahko mož, ki ne dobi pri ženi spolne zadovoljitve, išče spolno potešitev pri otroku. To v nobenem primeru ne drži! To ni v človekovi naravi in gre za hudo obliko spolne deviacije.

Vse najhujše se vam je že zgodilo. Potres je že mimo. To, kar sedaj čutite, se samo prebuja in je tisto, česar takrat (med zlorabljanjem) niste smeli v polnosti doživljati, sicer od strahu ne bi preživeli. To so popotresni sunki. Verjemite, če ste lahko prenesli in ostali živi z vso to grozo kot majhen otrok, takrat ko se je zloraba dogajala, lahko to prenesete in preživite tudi kot odrasla ženska ali odrasel moški, sedaj ko se zloraba ne dogaja več. Verjamem pa, da lahko doživljate ravno obratno – da je bila zloraba manj grozna, kot so njene neusmiljene posledice. A ne glede na vse; to, kar danes čutite, so samo občutki. Je samo jeza. Je samo strah. Je samo žalost. Je samo gnus … S tem ste živeli leta in leta, pa niste niti vedeli. Bilo je potlačeno. Danes pa ste naredili že toliko novih korakov, da vam psiha in telo dovolita čutiti prav vse. Ni vam več treba nositi vseh teh bremen. Ne dovolite temu majhnemu otroku, da nemo kriči v vas – vzemite ga v naročje in ga spoštljivo potolažite. Dajte mu tisto, kar je vedno pogrešal od svoje mame, očeta ali drugih odraslih, ki bi MORALI poskrbeti za njegovo varnost. Samo naprej, četudi je kdaj za to potreben korak nazaj!

Starše, ki jih dogodek spolne zlorabe otroka preveč preplavi, jih obenem lahko tudi onesposobi, da bi ustrezno reagirali. Otrok bo vedno povedal toliko, kolikor bo intuitivno čutil, da bo odrasel sposoben sprejeti, slišati. Prav tako bo ob vsakem vprašanju odraslih, ki se začne z “Zakaj” (npr. Zakaj mi nisi prej povedal?, Zakaj pa si potem še hodil tja k njemu?) doživljal, da je on kriv. Otroku je treba dati možnost, da pove postopno. Več kot bo dobil sočutja in podpore, večja je verjetnost, da se bo zaupal. Pomembno je, da mu odrasli večkrat povedo nekaj v smislu: “To, kar se ti dogaja, je krivica in se ti nikoli ne bi smelo zgoditi. Ti nisi nič kriv, čeprav se tako počutiš. Tvoje telo je lepo, čisto in nedolžno. Ni umazano in grdo, kot ga ti doživljaš. Umazane in grde so stvari, ki ti jih je počel.”